Kot nemirna drugorojenka v prosvetni družini sem radoživo raziskovala življenje s srkanjem šolskega in obšolskega znanja, s športom, z glasbo. Družbene omejitve so mi zožale življenjsko pot. Z otroško željo pomagati drugim ter občudovanjem življenja in njegovega nastanka sem sprva razmišljala o babištvu. Vendarle sem se odločila najprej razširiti svoje znanje z vpisom na kranjsko gimnazijo – takrat SŠPRNMU. Pridobljeno znanje in z odliko zaključen zadnji letnik sta mi omogočila visoko uvrstitev na sprejemnih izpitih za vpis na ljubljansko Medicinsko fakulteto.

Med študijem medicine sem ustvarila družino.

Prvo nosečnost sem doživljala kot vsaka mlada mamica, še malo več strahu pa je dodal tudi študij za izpit iz patologije. Zdrav ljubek sin je dal nov zalet za študij. Pregovor »Ko se zida, se tud’ ziba« se je izkazal za resničnega, a narava se je odločila kar za dvojno srečo – dvojčka. Izguba očeta in skrb za mater je ob veliki družini zahtevala dodaten zaslužek in tako tudi podaljšanje študija.

Zaradi moje znane lastnosti – vztrajnosti sem študij uspešno zaključila in z veselim optimizmom vstopila v sistem zdravstva. Sekundarij sem opravljala na Jesenicah in v Kranju. Svojega poslanstva nisem videla v družinski medicini in tako sem malo pred zaključkom sekundarija skoraj zapustila medicino z uspešno prijavo za zastopnico znanega farmacevtskega podjetja. Razpis za specializacijo v domači kranjski porodnišnici je bil zavora za potrditev ponujene službe in nagrajena sem bila z izborom za specializantko ginekologije in porodništva izmed precejšnje konkurence. Občutek uresničenih sanj je dodal nov zagon, ki mi je omogočil, da sem lahko usklajevala družinsko življenje in strokovni razvoj.

Po opravljenem specialističnem izpitu sem želela pomagati pri hitrejšem razvoju domače porodnišnice, vendar mladostna zagnanost in novitete niso bile dobrodošli dejavniki. Kljub trudu, dodatnemu delu in izobraževanju sem spoznala, da moje prepričanje » z vztrajnostjo se dá doseči vse« – ne drži. Spet sem bila »pred časom«. Soočila sem se s svojo izgorelostjo in nerazumevanjem okolice. Razočarana nad togostjo sistema in njegovih členov, sem v procesu okrevanja spet naredila korak pred časom – zaposlila sem se na različnih mestih.

Predvsem pa začela uresničevati svoje sanje: celostna pomoč ženskam, nosečnicam, parom, staršem, posameznikom… na poti k bogatejšemu in polnejšemu življenju.

Svoje znanje sem začela širiti tudi na področji, ki dodajata novi strani v celostnem pristopu.

Z opravljenimi tečaji Kinesio Taping® in tečajem varne vadbe v nosečnosti, študijem literature, sodelovanjem s strokovnjaki ter osebnimi izkušnjami posegam tudi na področje fizioterapije. Z večanjem znanja se širi izbor ponujenih storitev, predvsem pa tudi zavedanje mej, ob katerih usmerim klienta v nadaljnjo obravnavo k ožje specializiranim strokovnjakom.

Na področje psihoterapije sem vstopila z uspešno končanim izobraževanjem iz medicinske hipnoze in pridobila diplomo Terapevtke medicinske hipnoze. Naslednji korak je bil opravljen uvodni tečaj iz transakcijske analize TA-101. Kljub navdušenju nad novimi spoznanji, me ta smer psihoterapije ni prepričala. Iskala sem naprej – s študijem literature različnih psihoterapevtskih smeri. Tako sem obogatila svoje znanje in našla smer psihoterapije, “pisane meni na kožo”. Študij integrativne psihoterapije na mednarodno priznanem inštitutu IPSA mi je odstrl “nov svet” in začela se razmišljati, videti in čutiti še na drugačen način. Nova znanja s področja integrativne psihoterapije pa so mi v pomoč tudi pri delu v moji osnovni stroki in zelo pomembno – v osebni rasti.

Očarana nad psihoterapevtskim delom sem zelo zmanjšala aktivnost na svojem prvotnem strokovnem področju – ginekologiji in porodništvu. Z imenovanjem za glavno mentorico sem se zavedela še enega poslanstva zdravnika – predaje znanja na mlade kolege. Nov izziv, ki me je ponovno vrnil globlje v meni ljubo stroko.

Pa vendar se sistem in ljudje v njem niso spremenili. Celo več, vse bolj egocentrični družbeni pogledi so me osupnili in ponovno sem začutila »boj z mlini na veter«. Poslabšanje zdravja in notranja zrelost sta botrovala dokončnemu koraku – povsem samostojni poti, ki sem jo videla kot edino možnost za mojo vizijo dela. Mnogi kolegi, znanci in prijatelji me opominjajo, da dajem preveč sebe mojim pacientkam in klientom. Saj se zavedam potrebnih mej, ki mi preprečujejo ponovno izgorelost.

A – to sem jaz.